Zgodovina solnih terapij

Pred približno dvemi milijoni let je bila Vzhodna Evropa delno prekrita s plitvim morjem. Morje je izginilo, ostale pa so velike količine soli naložene v plasteh. Te plasti se nahajajo med 10 in 300 m pod zemeljsko površino. V 14. stoletju so ljudje začeli izkopavati sol za lastne potrebe in potrebe trgovine. Leta 1843 je poljski zdravnik Felix Bockowski izjavil, da zrak v rudnikih soli, ki so nasičeni s suhimi delci soli, zdravilno delujejo na ljudi s pljučnimi in dihalnimi težavami. SPELEOTERAPIJA (zdravljenje bolezni dihal in kožnih bolezni v naravnih solnih jamah in rudnikih) je postala učinkovita in poceni metoda zdravljenja ljudi povsod po svetu. Največ solnih jam je bilo na področju Avstrije, Poljske, Slovaške, Romunije, Azerbejdžana, Rusije in Ukrajine. Te jame tudi danes služijo ljudem za zdravljenje in krepitev telesa. V zgodnjih 90-ih letih 20. stoletja je omejeno število za zdravljenje primernih solnih jam in rudnikov dalo povod za začetek raziskav o možnostih ustvarjanja mikroklime v prostorih, ki bi jih človek ustvaril na površju zemlje, v obliki solnih sob oz. komor, kjer bi se lahko krepilo zdravje dihal in kože. Postopek krepitve zdravja v solnih sobah so poimenovali haloterapija in pod tem imenom je terapija z aerosolom solnega prahu v solnih sobah poznana po vsem svetu, kjer se uporablja ta način izboljšanja imunskega sistema.

Terapevtski učinek

Speleoterapije in haloterapije na krepitev zdravja so potrdili rezultati biokemijskih, imunoloških in mikrobioloških raziskav (Simyonka 1989, Slivko 1980, Yefimova 1990, Zadorozhnaya 1986 in največja avtoriteta na tem področju dr. Alina V.Chervinskaya – 25 let kliničnih izkušenj in več kot 200 strokovnih člankov). Ugotovljeno je bilo, da se med solnimi terapijami organizem prilagodi na specifične lastnosti mikroklime in spremeni vse svoje funkcionalne sisteme v korist boljpe imunske odpornosti telesa.